Zakaj ameriški roboti delajo salte, japonski pa vam berejo pravljice?

Če redno spremljate tehnološke novice, ste verjetno opazili bizaren, a fascinanten vzorec. Ko ameriški inženirji iz podjetja Boston Dynamics svetu ponosno predstavijo svojega novega robota, nam pokažejo video, v katerem robot teče po gozdu, preskakuje ovire, prenaša težke škatle in celo dela brezhibne salte nazaj. Je osupljiv, utilitaren in za marsikoga – malce grozljiv.

Na drugem koncu sveta, v japonskih tehnoloških laboratorijih, se odvija povsem drugačna predstava. Podjetja, kot je SoftBank Robotics, ne snemajo svojih robotov pri dvigovanju uteži ali akrobatiki. Njihovi roboti imajo velike, prikupne oči in so programirani, da prepoznajo človeški nasmeh, pozdravijo goste v hotelu, delajo družbo osamljenim starostnikom ali celo berejo pravljice otrokom.

Čeprav tako Vzhod kot Zahod uporabljata enake mikročipe, senzorje in kodo umetne inteligence, sta njuna končna izdelka diametralno nasprotna. Zakaj Zahod ustvarja jeklene atlete brez obraza, Vzhod pa išče stroje z mehkim srcem? Odgovor ne leži v tehnologiji, temveč v tisočletni zgodovini, religiji in našem najglobljem strahu pred tem, kaj pomeni biti človek.

1. Zahod in sindrom Frankensteina: Stroj kot suženj in grožnja

Da bi razumeli ameriško obsedenost z roboti, ki služijo kot orodje ali vojaški pripomoček (in ne kot prijatelji), moramo pogledati v korenine naše zahodne kulture.

Zahodni svet je globoko prežet s t. i. sindromom Frankensteina. Naša judovsko-krščanska tradicija nas uči, da je ustvarjanje inteligentnega življenja izključna domena Boga. Ko se človek poskuša igrati Stvarnika in vdihniti življenje mrtvi materiji, se to vedno konča katastrofalno. Stvaritev se obrne proti svojemu stvarniku. Ta motiv se vleče vse od legende o judovskem Golemu do Mary Shelley in njenega Frankensteina, pa vse do hollywoodskih distopij, kot sta Terminator in Matrica.

To se odraža tudi v samem jeziku. Besedo "robot" je leta 1920 skoval češki pisatelj Karel Čapek, izhaja pa iz besede robota, kar pomeni prisilno, težaško delo. Za Zahod robot nikoli ni bil zamišljen kot partner; zamišljen je bil izključno kot suženj za garaško delo.

Posledica v dizajnu: Ker se na Zahodu podzavestno bojimo, da se bodo stroji uprli ali nam prevzeli službe, ameriški inženirji (zavestno ali nezavestno) svoje robote pogosto oblikujejo brez človeških obrazov. Robot Atlas, ki dela salte, nima glave v klasičnem smislu. Je jekleni mehanizem, zasnovan za premagovanje fizike, vojaške terene in nevarna industrijska okolja. Videti mora kot kos opreme, da nas opominja na svojo podrejenost in nas varuje pred občutkom, da smo ustvarili "novo raso".

2. Vzhod in duh v stroju: Zakaj ima tehnologija dušo

Prestavimo se na Japonsko, kjer beseda robot ne nosi prtljage upora in suženjstva. Njun odnos do strojev je zgrajen na temeljih šintoizma, starodavne animistične religije.

Šintoizem uči, da ostre meje med naravnim in umetnim preprosto ni. Vse stvari v univerzumu – od gora in starih dreves do skodelic za čaj in svinčnikov – imajo lahko svojo duhovno esenco ali energijo, ki se imenuje kami. Če ima lahko dušo na tisoče let star kamen, zakaj je ne bi imel tudi pametni telefon ali kompleksno sestavljen humanoidni robot, v katerega so inženirji vložili leta ljubezni in truda?

Stroj na Vzhodu ni prekršek proti naravi; je zgolj njena nadgradnja.

To se močno odraža v njihovi pop kulturi. Medtem ko so Američani v kinih trepetali pred Skynetom, so Japonci v petdesetih letih prejšnjega stoletja oboževali Astro Boya (Mogočnega Atoma) – prikupnega, empatičnega robota, ki je ščitil ljudi in čutil bolečino. Roboti na Japonskem so tradicionalno varuhi, zavezniki in člani družine.

Posledica v dizajnu: Japonska ima zaradi starajočega se prebivalstva ogromno potrebo po negovalcih. Zato ne potrebujejo robotov, ki delajo salte, temveč robote, ki znajo komunicirati.

• Ustvarili so robota Peppera, ki bere obrazno mimiko in vas poskuša spraviti v dobro voljo.
• Ustvarili so Paro, terapevtskega robota v obliki tjulnja, ki se odziva na božanje in dokazano zmanjšuje anksioznost pri bolnikih z demenco.

Njihov dizajn sledi načelu kawaii (prikupnost). Poudarek je na empatiji, vizualni mehkobi in iskanju čustvene povezave.

3. Prečkanje "Doline srhljivosti"

Zaradi teh drastično drugačnih filozofij se obe kulturi povsem drugače spopadata s psihološkim fenomenom, imenovanim Dolina srhljivosti (Uncanny Valley). Ta fenomen opisuje občutek močnega gnusa in nelagodja, ki nas preplavi, ko vidimo robota, ki je skoraj (vendar ne povsem) popolna kopija človeka.

• Zahod se dolini izogiba: Da bi preprečili to srhljivost in pomirili javnost, zahodni inženirji robote namerno ohranjajo "robotske". Vidne žice, kovinski sklepi in odsotnost kože so varnostni mehanizmi, ki našim možganom sporočajo: "Brez skrbi, to je samo mehanizem."
• Japonska rine naravnost skoznjo: Slavni japonski vizionar dr. Hiroshi Ishiguro pa ustvarja Geminoidne robote – popolne silikonske kopije resničnih ljudi, ki se znojijo, mežikajo in celo dihajo. Japonci verjamejo, da moramo to dolino prečkati in tehnologijo narediti čim bolj človeško, če želimo stroje resnično integrirati v naš vsakdan in z njimi vzpostaviti pristen odnos.

Sinteza dveh svetov

Danes, v dobi napredne umetne inteligence, se ta dva svetova začenjata prepletati. Ugotavljamo namreč, da popoln robot prihodnosti potrebuje oboje: ameriško stabilnost, vzdržljivost in inženirsko preživetveno logiko, ter japonsko tenkočutnost, razumevanje socialne interakcije in iskanje "duše".

Dokler pa te popolne sinteze ne dosežemo, bosta ta dva pristopa ostala fascinantno ogledalo naše človeškosti. Ko naslednjič vidite viralen video robota, se vprašajte, komu je namenjen. Če od vas zahteva, da se čudite njegovi surovi moči, medtem ko vihra po poligonu, prihaja iz sveta, ki v stroju vidi popolno orodje. Če pa vas pogleda z velikimi očmi in vas vpraša, kako ste danes spali, prihaja iz sveta, ki upa, da v tehnologiji nikoli več ne bomo sami.