Umetna inteligenca v slovenskih osnovnih šolah: Med sivo cono pogojev uporabe in nujnostjo po sistemskem mentorstvu

V slovenskem izobraževalnem prostoru se v letu 2026 soočamo z izjemnim paradoksom. O umetni inteligenci (UI) se razpravlja na vseh ravneh, v učilnicah je prek osebnih naprav učencev že vseskozi prisotna, a ko starši in učitelji iščejo jasna pravila igre, trčijo ob t. i. sivo cono. V javnosti pogosto zaokrožijo napačne informacije o domnevnih državnih prepovedih uporabe UI za mlajše od 14 let. Resnica pa je pravno povsem drugačna: v Sloveniji ni nobenega zakona ali predpisa, ki bi prepovedoval uporabo umetne inteligence v osnovnih šolah. Pravnoformalno je odločitev o integraciji ali omejitvi UI trenutno prepuščena avtonomiji vsake posamezne šole.

Vendar pa odsotnost zakonske prepovedi še ne pomeni odsotnosti izzivov. Skozi prizmo teorije samodoločenosti (Self-Determination Theory - SDT), ki človekovo notranjo motivacijo in osebnostni razcvit pogojuje z zadovoljitvijo treh osnovnih psiholoških potreb – po avtonomiji, kompetentnosti in povezanosti –, sedanje stanje brezvladja prinaša globoka tveganja. Če želimo vzgojiti generacijo, ki bo sposobna reševati kompleksne izzive prihodnosti, moramo prenehati mladostnike obravnavati kot pasivne prejemnike navodil in analizirati, kako lahko tehnologijo udomačimo v prid njihovega kognitivnega razvoja.

Trenutno stanje: Omejitve ponudnikov (ToS) nasproti realnosti v razredu

Čeprav slovenska zakonodaja o vprašanju UI v razredu eksplicitno še ne govori, to ne pomeni, da omejitve ne obstajajo. Vendar te ne izvirajo iz šolskega ministrstva, temveč iz splošnih pogojev poslovanja (Terms of Service) samih tehnoloških ponudnikov (npr. OpenAI, Google). Podatki kažejo na skrb vzbujajoč razkorak v zavedanju: le ena petina najstnikov sploh ve, da uporaba orodij generativne UI po pravilih ponudnikov ni dovoljena mlajšim od 13 let ter da morajo mladostniki do 18. leta za njeno uporabo pridobiti uradno privoljenje staršev.

Učitelji se tako znajdejo v hudem precepu. Na eni strani prepoznavajo, da je UI izjemen pripomoček pri pripravi diferenciranih učnih gradiv, kar neposredno podpira učenčevo potrebo po kompetentnosti z zagotavljanjem optimalnih izzivov. Na drugi strani pa slovenski pedagogi kot glavne sistemske izzive navajajo:

• izrazito pomanjkanje jasnih in enotnih usmeritev s strani izobraževalnih institucij,
• vedno večjo nevarnost zlorab in plagiatov s strani učencev,
• akutno pomanjkanje kritičnega mišljenja pri mladostnikih, ki informacije, pridobljene prek UI, sprejemajo nekritično in brez preverjanja virov.

Evropska unija je sicer že izdala priporočilne etične smernice za učitelje o uporabi umetne inteligence, vendar te niso zavezujoče. Rezultat tega je fragmentiran šolski prostor, kjer vsaka izobraževalna ustanova bije lasten boj z regulacijo tehnologije.

Leto preložitve: Prihod novega obveznega predmeta v šolskem letu 2026/27

Na sistemski ravni se v Sloveniji vendarle obetajo ključni premiki. V šolskem letu 2026/27 bo v osnovne šole v sedme razrede prvič uveden obvezni predmet Informatika in digitalne tehnologije. Ta korak je paradigmatski, saj kurikulum ne bo usmerjen zgolj v golo tehnično učenje programiranja, temveč primarno v razvoj temeljnih računalniških konceptov s posebnim poudarkom na etičnih vidikih uporabe digitalnih tehnologij in umetne inteligence.

Z vidika teorije samodoločenosti je ta korak nujen za zaščito učenčeve avtonomije. Posameznik ne more delovati avtonomno v svetu, katerega skritih algoritmov ne razume. Brez razumevanja etičnega in logičnega ozadja UI učenci hitro padejo pod vpliv zunanje regulirane motivacije (postanejo zgolj pasivni uporabniki in potrošniki tehnologije). Z ustreznim teoretičnim in praktičnim znanjem pa pride do internalizacije oziroma ponotranjenja smisla – učenec tehnologijo prepozna kot podaljšek lastne ustvarjalnosti in orodje za uresničevanje svojih idej.

Zakaj je fizični STEM (robotika in inženirstvo) imunski sistem pred pastmi UI?

Dokler sistemski predmet ne stopi v polno veljavo, se moramo pedagoško vprašati, katera izobraževalna okolja sploh omogočajo varno in produktivno eksperimentiranje z UI. Odgovor ponujata praktično inženirstvo in robotika.

Pri klasičnih, zgolj tekstovnih šolskih nalogah (npr. pisanje esejev ali obnavljanje snovi) lahko generativna UI v celoti opravi delo namesto učenca. To neposredno spodbuja kognitivno lenobo, s tem pa uničuje priložnost za razvoj resničnega občutka kompetentnosti. V fizičnem svetu inženirstva pa veljajo neizprosni zakoni narave.

Tudi če učenec uporabi UI, da mu generira programsko kodo za delovanje mehanskega sklopa ali robota, ta koda v fizični realnosti skoraj nikoli ne bo delovala brez človeškega popravka. Umetna inteligenca ne more predvideti trenja materiala, nihanja svetlobe v specifični učilnici ali težišča fizične konstrukcije. Srečanje virtualne kode s fizičnim robotom deluje kot vrhunski pedagoški filter: fizična realnost takoj razgali t. i. halucinacije umetne inteligence. Učenec je tako prisiljen v analitični napor, testiranje in odpravljanje napak (debugging), kar vodi v globoko kognitivno angažiranost.

Transformacija učitelja: Od prepovedovanja do etičnega usmerjanja

Kot nas uči teorija SDT, restriktivno šolsko okolje, ki temelji na prepovedih, nadzoru in zunanjih pritiskih, pri mladostnikih neizogibno sproža odpor, apatijo ali pa željo po obvozu sistema. Popolno ignoriranje ali prepovedovanje orodij UI v šolah zgolj poglablja prepad med šolskim mehurčkom in realnim svetom, v katerem ti isti otroci živijo.

Vloga sodobnega učitelja mora zato doživeti preobrazbo od avtoritarnega vira informacij v podpornika avtonomije (facilitatorja). To pomeni, da učitelj prevzame vlogo etičnega kompasa:

1. Transparentno naslavljanje pogojev uporabe: Učitelj ne skriva obstoja UI orodij, temveč učence odkrito seznanja z varnostnimi tveganji, zbiranjem podatkov in etično problematiko avtorskih pravic.
2. UI kot kopilot, učenec kot pilot: Pedagoški proces mora biti zastavljen tako, da se UI uporablja izključno kot generator začetnih idej ali optimizator procesov, medtem ko izvedba, kritična presoja in končna sinteza ostajajo v rokah učenca.
3. Namenska uporaba napak UI: Odličen pedagoški pristop je analiza pomanjkljivosti umetne inteligence. Ko učenec samostojno odkrije logično napako v algoritmu, ki ga je predlagala UI, se njegov občutek lastne kompetentnosti in kritične distance izjemno okrepi.

Sklep

Umetna inteligenca v slovenskem osnovnošolskem prostoru ni več oddaljen teoretični koncept – je realnost, ki v odsotnosti jasnih sistemskih pravil zahteva visoko mero pedagoške modrosti. Prihajajoči predmet Informatika in digitalne tehnologije bo v šolskem letu 2026/27 postavil prepotrebne zakonske in kurikularne okvire.

Do takrat pa odgovornost sloni na mentorjih, ki morajo s pomočjo ustreznih pristopov – med katerimi izstopajo prav izkustveni projekti s področja STEM – poskrbeti, da tehnologija ne bo postala nadomestek za človeško razmišljanje. Naš končni cilj ne sme biti vzgoja otrok, ki znajo zgolj nemoteno upravljati z algoritmi, temveč vzgoja avtonomnih, kritičnih in samozavestnih posameznikov, ki bodo znali tehnologijo podrediti lastni človeški ustvarjalnosti.